Posnetki, ki so jih posneli morski levi z uporabo lahkih video kamer, dajejo raziskovalcem vpogled v prej neraziskana območja morskega dna ob južni obali Avstralije.

Tisti 7. avgusta vMeje v znanosti o morju 1Objavljeni rezultati vključujejo podrobne zemljevide morskega dna, ustvarjene s kombiniranjem videoposnetkov, ki so jih posnele živali, z modelom strojnega učenja. Posnetek kamere prikazuje tudi podrobnosti o razširjenosti različnih habitatov in vrst.

"To so še posebej globoki in oddaljeni habitati na morju, ki jih ni mogoče doseči z običajnimi raziskavami, ki bi jih opravili s čolna," pravi soavtor Nathan Angelakis, ki raziskuje ekologijo in evolucijsko biologijo na Inštitutu za raziskave in razvoj Južne Avstralije v West Beachu. "S podatki, ki jih zbiramo, v bistvu raziskujemo nove dele oceana, ki še niso bili kartirani."

Neznane vode

Poznavanje morskega dna je pomembno iz več razlogov, vključno z ohranjanjem morja, navigacijo in napovedovanjem nevarnosti, kot so cunamiji. »Ne moreš upravljati s tem, česar nisi izmeril,« pravi Steve Hall, direktor partnerstev pri organizaciji za kartiranje oceanov Seabed2030 s sedežem v Liverpoolu v Veliki Britaniji.

Na svetovni ravni je bilo v visoki ločljivosti kartografiranih le 26 % morskega dna. To je deloma posledica izzivov raziskovanja globokega morja, kjer je pritisk izredno visok in ravni svetlobe nizke. Raziskovalci običajno kartirajo morsko dno z daljinsko vodenimi podvodnimi vozili ali s spuščanjem kamer s površinskih ladij – vendar sta obe metodi dolgotrajni in dragi.

Angelakis in njegovi kolegi so poskusili sorazmerno preprostejši pristop, tako da so za pomoč prosili divje avstralske morske leve (Neophoca cinerea). Te živali večino časa preživijo na oceanskem dnu in iščejo hrano vzdolž epikontinentalnega pasu, območja oceana, ki sega od obale. Raziskovalci so sumili, da bi s sledenjem gibanju morskih levov lahko zbrali informacije o obliki morskega dna in porazdelitvi različnih habitatov.

Avtorji so pritrdili senzorje na neoprenske obliže, ki so jih nalepili na hrbet osmih odraslih samic iz dveh največjih avstralskih kolonij morskih levov. Oprema, ki je vključevala sledilnike GPS, kamere in senzorje gibanja, je bila zasnovana tako, da je majhna in nemoteča ter tehta manj kot 1 % telesne teže morskih levov, da ne bi vplivala na živali ali vplivala na njihovo vedenje. Ko je bil projekt zaključen, so člani ekipe lahko odstranili senzorje z obližev, ne da bi poškodovali krzno morskih levov.

Morski levi so skupaj posneli 89 ur video posnetkov, ki zajemajo šest različnih habitatov morskega dna, od golega peska do travnikov z algami.

Raziskovalci so s posnetki ocenili biotsko raznovrstnost na teh območjih in primerjali lokacije, ki sta jih obiskali koloniji. Videoposnetke so uporabili tudi za preverjanje točnosti modela strojnega učenja, zasnovanega za napovedovanje habitata morskega dna na podlagi spremenljivk, kot sta temperatura oceana in oddaljenost od obale. Ugotovili so, da je model več kot 98-odstotno natančen, zato so ga nato uporabili za kartiranje habitatov morskega dna v okoliških območjih. "Ena od velikih prednosti študije je uporaba zbranih podatkov za napovedovanje drugih neznanih področij," pravi Angelakis.

Ekipa želi tudi uporabiti podatke senzorja, da bi raziskala, kako dejavniki, kot sta globina in oskrba s hranili, vplivajo na porazdelitev habitatov in raznolikost vrst na morskem dnu. To bi raziskovalcem lahko pomagalo »nadalje raziskati ekološko vrednost različnih habitatov in morskih območij za morske leve,« pravi Angelakis, kar bi lahko okrepilo prizadevanja za ohranjanje.

Uporaba senzorjev za namestitev morskih levov je "zelo dober način za pridobivanje podatkov visoke ločljivosti iz težko dostopnega območja," pravi Hall. Predlaga, da bi lahko raziskovalci v prihodnjih študijah opremili morske leve z dodatnimi senzorji za zbiranje podatkov o fizikalnih in kemijskih lastnostih morskega dna.