Vloga podnebnih konferenc: uspehi in neuspehi

Vloga podnebnih konferenc: uspehi in neuspehi

Sredi vse večje skrbi zaradi podnebnih sprememb in njegovih neštetih učinkov se je vloga podnebnih konferenc uveljavila kot pomembna platforma za znanstvene razprave, politična pogajanja in določitev akcijskih načrtov za boj proti globalnemu segrevanju. Z leti sta bila na teh konferencah dosežena oba izjemna uspeha in sprejela grenke neuspehe. Ta članek bo razpravljal o vlogi podnebnih konferenc in njihovih ključnih uspehov in uspehov, da bi dali celovito sliko o obsegu, v katerem so promovirali ali zavirali boj proti podnebnim spremembam.

Zgodovina podnebnih konferenc

Zgodovina podnebnih konferenc se je začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki začeli prepoznavati globalno segrevanje in učinek toplogrednega dela kot resno grožnjo globalnemu ekosistemu. Prva mednarodna konferenca o učinkih podnebnih sprememb se je v Ženevi zgodila leta 1979 in je postavila temelje za poznejše globalne sestanke.

s prve podnebne konference UN je našel IPCC

Prva podnebna konferenca ZN (tj. UNCC: konferenca Združenih narodov za podnebne spremembe) je bila leta 1995 v nemškem Berlinu. Obstajala je "berlinski mandat", ki je poudarjala potrebo po nenehnih pogajanjih za omejitev emisij toplogrednih plinov.

Dve leti pozneje, leta 1997, so ta pogajanja privedla do podpisa Kjotskega protokola, imenovanega po japonskem mestu, v katerem je potekala konferenca.

Leto 1988 je bilo tudi izjemno, kar velja za leto rojstva medvladne plošče o podnebnih spremembah (IPCC). Ta odbor, ki ga je sprožil ZN, ima nalogo ocenjevanja trenutnega stanja znanosti o podnebnih spremembah in razvoju učinkov in tveganj ter možnih strategij prilagoditve in zmanjšanja.

Ključni uspeh podnebnih konferenc

Podnebne konference so prispevale k ozaveščanju o potrebi po ukrepih za boj proti podnebnim spremembam in so ustvarile nekaj pomembnih mednarodnih sporazumov.

Kjotski protokol

Eden največjih uspehov v zgodovini podnebnih konferenc je bil Kjotski protokol, ki je bil sprejet leta 1997. To je bil prvi mednarodni sporazum, ki je določil pravno zavezujoče cilje za zmanjšanje emisij za industrializirane države. Do leta 2020 bi morali emisije toplogrednih plinov zmanjšati za vsaj 5% v primerjavi z vrednostmi iz leta 1990.

Pariški sporazum

Naslednji pomemben rezultat je bil pariški sporazum, ki je bil sprejet leta 2015 na 21. podnebni konferenci ZN (COP21). Cilj je omejiti globalno segrevanje na precej pod 2 ° C, če je mogoče na 1,5 ° C, v primerjavi s predindustrijsko starostjo. Podpisalo ga je 195 držav in združuje tako industrijske kot države v razvoju.

neuspehi in izzivi podnebnih konferenc

Kljub omenjenim uspehom podnebne konference niso ostale brez velikih izzivov in neuspehov.

neskladna udeležba in zavzetost

Ključna težava je neskladna udeležba in zaveza ključnih akterjev. Na primer, vlada Donalda Trumpa je leta 2017 sporočila, da bodo ZDA - eden največjih svetovnih izdajateljev toplogrednih plinov - zapustile pariški sporazum.

Pomanjkanje odgovornosti

Druga težava je pomanjkanje odgovornosti za številne sporazume. Pariški sporazum, čeprav je ključni uspeh, se v veliki meri opira na prostovoljne prispevke držav, da zmanjšajo njihove emisije, kar bi lahko omejilo učinkovitost sporazuma.

Fazit

Podnebne konference igrajo ključno vlogo pri spodbujanju globalnega dialoga in določanju dnevnega reda za ukrepe proti podnebnim spremembam. Pripravili so nekaj izjemnih dosežkov, kot sta Kjotski protokol in pariški sporazum. Kljub tem uspehom pa še vedno obstajajo veliki izzivi, kot so neskladna udeležba ključnih držav in pomanjkanje zavezunja sporazumov. Te težave je treba reševati na prihodnjih podnebnih konferencah, da bi dosegli močnejše in učinkovitejše soglasje v boju proti podnebnim spremembam.