Vloga podnebnih konferenc: uspehi in neuspehi

Vloga podnebnih konferenc: uspehi in neuspehi

Med naraščajočo zaskrbljenostjo zaradi podnebnih sprememb in njihovih neštetih vplivov se je vloga podnebnih konferenc izkazala kot pomembna platforma za znanstvene razprave, politična pogajanja in določanje akcijskih načrtov za boj proti globalnemu segrevanju. V preteklih letih so te konference doživele opazne uspehe in grenke neuspehe. Ta članek bo razpravljal o vlogi podnebnih konferenc ter njihovih ključnih uspehih in neuspehih, da bi zagotovili celovito sliko o obsegu, do katerega so napredovale ali ovirale boj proti podnebnim spremembam.

Zgodovina podnebnih konferenc

Zgodovina podnebnih konferenc se začne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki globalno segrevanje in učinek tople grede začeli prepoznavati kot resni grožnji svetovnemu ekosistemu. Prva mednarodna konferenca o učinkih podnebnih sprememb je potekala v Ženevi leta 1979 in je postavila temelje za kasnejša svetovna srečanja.

Od prve podnebne konference ZN do ustanovitve IPCC

Prva podnebna konferenca ZN (UNCC: Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah) je potekala v Berlinu v Nemčiji leta 1995. Tu se je pojavil »Berlinski mandat«, ki je poudaril potrebo po tekočih pogajanjih o omejevanju emisij toplogrednih plinov.

Dve leti kasneje, leta 1997, so ta pogajanja privedla do podpisa Kjotskega protokola, poimenovanega po japonskem mestu, kjer je potekala konferenca.

Odmevno je bilo tudi leto 1988, ki velja za rojstno leto Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC). Ta organ, ustanovljen na pobudo ZN, je zadolžen za oceno trenutnega stanja znanosti o podnebnih spremembah in razvoj vplivov in tveganj ter možnih strategij prilagajanja in ublažitve.

Ključni uspehi podnebnih konferenc

Podnebne konference so pripomogle k ozaveščanju o potrebi po ukrepih za boj proti podnebnim spremembam in privedle do nekaterih pomembnih mednarodnih sporazumov.

Kjotski protokol

Eden največjih uspehov v zgodovini podnebnih konferenc je Kjotski protokol, ki je bil sprejet leta 1997. To je bil prvi mednarodni sporazum, ki je določil pravno zavezujoče cilje zmanjšanja emisij za industrializirane države. Do leta 2020 naj bi svoje emisije toplogrednih plinov v povprečju zmanjšali za vsaj 5 % glede na raven iz leta 1990.

Pariški sporazum

Naslednji pomemben rezultat je bil Pariški sporazum, sprejet na 21. konferenci ZN o podnebnih spremembah (COP21) leta 2015. Cilj sporazuma je omejiti globalno segrevanje na precej pod 2 °C, po možnosti na 1,5 °C, v primerjavi s predindustrijsko dobo. Podpisalo jo je 195 držav in vključuje tako razvite države kot države v razvoju.

Neuspehi in izzivi podnebnih konferenc

Kljub omenjenim uspehom podnebne konference niso bile brez pomembnih izzivov in neuspehov.

Nedosledno sodelovanje in angažma

Ključno vprašanje je nedosledno sodelovanje in sodelovanje med ključnimi deležniki. Na primer, leta 2017 je administracija Donalda Trumpa napovedala, da se bodo Združene države – ena največjih onesnaževalk toplogrednih plinov na svetu – umaknile iz Pariškega sporazuma.

Pomanjkanje zavzetosti

Druga težava je, da veliko sporazumov ni zavezujočih. Čeprav je pariški sporazum ključni uspeh, je v veliki meri odvisen od prostovoljnih prispevkov držav za zmanjšanje njihovih emisij, kar bi lahko omejilo učinkovitost sporazuma.

Zaključek

Podnebne konference igrajo ključno vlogo pri spodbujanju globalnega dialoga in določanju agende za ukrepanje v zvezi s podnebnimi spremembami. Dosegli so nekaj pomembnih dosežkov, kot sta Kjotski protokol in Pariški sporazum. Vendar kljub tem uspehom še vedno obstajajo precejšnji izzivi, kot sta nedosledno sodelovanje ključnih držav in pomanjkanje zavezujočih sporazumov. Ta vprašanja je treba obravnavati na prihodnjih podnebnih konferencah, da bi dosegli močnejše in učinkovitejše soglasje v boju proti podnebnim spremembam.