Ali lahko telesna dejavnost zmanjša tveganje za depresijo?

Razmerje

Choi K, Zheutlin A, Karlson R, et al. Telesna dejavnost zmanjša genetsko tveganje za depresijo, ocenjeno v kohortni študiji biobank z uporabo elektronskih zdravstvenih kartotek [objavljeno na spletu 5. novembra 2019].Pritisni strah. doi:10.1002/da.22967

Cilj študija

Ugotoviti, ali je telesna aktivnost povezana z genetskim tveganjem za depresijo, in oceniti stopnjo telesne dejavnosti, povezano s tveganjem

Osnutek

Kohortna študija – neintervencijska opazovalna študija

Udeleženec

Udeleženci so bili bolniki iz Partners Biobank, stalne virtualne kohortne študije bolnikov v bolnišničnem sistemu Partners HealthCare. Podatki ankete o telesni dejavnosti, o kateri so poročali sami, in potrebni genomski podatki so bili na voljo pri skupno 11.615 udeležencih.

Končna študija je vključevala 7968 udeležencev evropskega porekla s povprečno starostjo 59,9 let in 57 % žensk. Vsi udeleženci niso imeli diagnoze depresije (na podlagi kod za obračunavanje) v 1 letu pred zaključkom ankete.

Status primera v primerjavi s kontrolnim statusom je bil opredeljen kot 2 ali več kod za obračunavanje, povezanih z depresijo, v 2-letnem študijskem obdobju po začetnih raziskavah samoocene v primerjavi s tistimi brez. Tisti s samo 1 kodo so bili odstranjeni iz študije.

Ocenjeni parametri študije

Poligensko tveganje je bilo določeno z uporabo velike meta-analize asociacijske študije celotnega genoma. Udeleženci so bili razdeljeni v 3 skupine: nizko tveganje, srednje tveganje in visoko tveganje.

Stopnje telesne dejavnosti so temeljile na raziskavah samoocenjevanja različnih vrst dejavnosti, ki se izvajajo tedensko, in povprečnega števila ur, porabljenih za telesne dejavnosti. Stopnje telesne dejavnosti so bile razdeljene na kvintile glede na povprečno število ur aktivnosti: 0,1 ure, 1,1 ure, 3,2 ure, 6 ur in 11,6 ure. Izračunani presnovni ekvivalent delovnih ur (MET) je bil v veliki korelaciji s skupnimi urami telesne dejavnosti, zato so raziskovalci uporabili skupne ure kot primarno analitično spremenljivko, pri čemer so upoštevali uporabna priporočila.

Tek in tek sta pokazala najmočnejšo povezavo z učinki na pojav depresije.

Raziskovalci so primerjali pojavnost depresije (na podlagi obračunskih kod) med poligenskimi rizičnimi skupinami 2 leti po izvedbi raziskave.

Ključni vpogledi

Na splošno je bila 2-letna razširjenost incidentne depresije večja med tistimi v skupinah z najnižjo telesno aktivnostjo in nižja med tistimi, ki so največ telovadili. Na splošno je približno 8 % celotne kohorte (n = 7.968) izpolnjevalo merila za depresijo v 2 letih po raziskavi telesne dejavnosti. Dva spodnja kvintila telesne dejavnosti (0,1 ure in 1,1 ure) sta imela nadpovprečne stopnje depresije (10 % oziroma 9,5 %), medtem ko so trije zgornji kvintili telesne dejavnosti (3,2 ure, 6 ur in 11,6 ure) imeli podpovprečno pojavno depresijo (6,5 %, 7,2 % oziroma 6,2 %).

Podobno je bila razširjenost depresije nižja med bolj fizično aktivnimi posamezniki (ki so poročali o vsaj 3,2 urah na teden) znotraj vsake poligenske rizične skupine. Sledi primerjava odstotne incidence depresije na poligensko kategorijo tveganja za kvintile 1 do 2 (0 do 1,1 ure na teden) v primerjavi s kvintili 3 do 5 (≥ 3,2 ure na teden):

• Gruppe mit geringem Risiko 8,7 % gegenüber 5,6 %
• Gruppe mit mittlerem Risiko 9,1 % gegenüber 6,5 %
• Risikogruppe 12,7 % gegenüber 8,1 %

Konec koncev so imeli tisti z največjim poligenskim tveganjem za depresijo, ki so telovadili, manjšo pojavnost depresije kot njihovi neaktivni kolegi z nizkim tveganjem. Ni presenetljivo, da so se najbolje odrezali tisti, ki so bili zelo fizično aktivni in so bili v skupini z najmanjšim poligenskim tveganjem, z najnižjo pojavnostjo depresije (5,6 %).

Ti rezultati so ostali tudi po prilagoditvi za morebitne zmede, kot so indeks telesne mase (ITM), stopnja izobrazbe, zaposlitveni status in prejšnja depresija. Obe podskupini z nizko in visoko intenzivnostjo sta pokazali pozitivne učinke na pojavnost depresije. Tek in tek sta pokazala najmočnejšo povezavo z učinki na pojav depresije.

Posledice prakse

Učinki vadbe na preprečevanje ali zdravljenje depresije so bili obsežno raziskani in dobro ugotovljeni.^1-3Vendar se zdi, da je ta študija ena prvih, ki je prospektivno ocenila, ali ima lahko telesna dejavnost zaščitni učinek na pojav depresije pri posameznikih s povečanim genetskim tveganjem za to bolezen. Ključna ugotovitev te študije ostaja, da ima lahko vadba – spremenljiv vedenjski dejavnik – tudi pri povečanem poligenskem tveganju, od odmerka odvisen obratni učinek na tveganje za depresijo.

Čeprav ta posebna skupina raziskav ni preučila mehanizma, s katerim vadba učinkuje, je bilo v literaturi predlaganih več možnih mehanizmov. Študije kažejo, da so lahko učinki vadbe na depresijo posledica povečane hipokampalne nevrogeneze, opažene pri vadbi, kot tudi protivnetnih učinkov.^4.5Obstajajo dokazi, da lahko akutno vnetje, ki je posledica vadbe, poveča naravno protivnetno sproščanje citokinov v telesu, kar vodi do zaviranja protivnetnih citokinov, povezanih z depresijo.⁶To nevrovnetno hipotezo podpira literatura, ki podpira uporabo dodatkov omega-3 maščobnih kislin pri zdravljenju in preprečevanju depresije.⁷Mednarodno združenje za raziskave prehranske psihiatrije zdaj priznava bazo dokazov za uporabo maščobnih kislin omega-3, saj je objavilo uradne smernice za varno in učinkovito uporabo dodatkov omega-3 pri zdravljenju in preprečevanju hude depresivne motnje.⁷

Avtorji trenutne študije so na splošno zaključili, da imajo posamezniki, ki se ukvarjajo s 3 ali več urami telesne dejavnosti na teden, manjšo razširjenost depresije. S postopnim povečevanjem tedenske telesne dejavnosti so se rezultati še naprej izboljševali, kar je pripeljalo do splošnega priporočila 45 minut dodatne dejavnosti na dan, da bi dosegli znatno zmanjšanje tveganja za depresijo. Ti rezultati so bili dosledni med posamezniki znotraj vsake poligenske rizične skupine, tako da se je zdelo, da je telesna dejavnost povezana z zmanjšano pojavnostjo depresije ne glede na izhodiščno tveganje. S temi koristmi povezujejo vadbo višje in nižje intenzivnosti; Zdi se, da je najpomembnejši pokazatelj čas, porabljen za telesno aktivnost. Če združimo te podatke s predhodno ugotovljenimi dokazi, vidimo, da je najučinkovitejše priporočilo za depresijo zmerna do močna aerobna vadba, ki se izvaja 3 do 5 dni na teden vsaj 6 mesecev.^6.8

Depresija je vodilni vzrok invalidnosti po vsem svetu in je povezana s precejšnjo obolevnostjo in umrljivostjo kot vzrok ali posledica številnih drugih bolezni.¹Povečano genetsko tveganje za bolezen lahko pri tistih z družinsko anamnezo povzroči občutek nemoči. To je eno od ključnih področij, kjer so lahko raziskave preventivnih in zaščitnih posegov izjemno koristne. Vsaj literatura, kot je ta študija, lahko pomaga v boju proti napačni domnevi, da genetskih tveganj in izidov bolezni ni mogoče spremeniti. Poleg tega je znano, da vadba in telesna dejavnost preprečujeta in zdravita neskončen seznam drugih zdravstvenih stanj, zato so pozitivne koristi podpore uporabi vadbe kot zdravniškega priporočila obilne.

Morda bo najpomembnejši rezultat te študije spodbuditi izvajalce zdravstvenih storitev in zdravstvene delavce, naj se ne izogibajo uporabi telesne dejavnosti kot glavnega priporočila pri zdravljenju. Dobro znan pojav je, da imajo ponudniki zdravstvenih storitev inherentno pristranskost proti gledanju na vadbo kot na izvedljivo možnost zdravljenja depresije, čeprav dokazi kažejo, da je njena učinkovitost enakovredna učinkovitosti antidepresivov.²Ker je objavljenih vse več študij, je samo vprašanje časa, kdaj bodo uradna priporočila priznala vadbo kot naravni antidepresiv.

Omejitve študija

Čeprav obetavno in razburljivo, je delo Choi et al. nekatere omejitve pri posploševanju zaključkov, do katerih so prišli. Opazovalna in neintervencijska zasnova dovoljujeta samo predpostavko o asociativnem razmerju, čeprav obstajajo prejšnje intervencijske študije, ki kažejo pozitivne učinke vadbe na depresijo. Poleg tega zbiranje podatkov, ki temelji na kodah elektronskih zdravstvenih kartotek (EHR) in anketah, o katerih so poročali sorazmerno homogene skupine visoko izobraženih posameznikov evropskega porekla, prav tako omejuje zmožnost posploševanja teh rezultatov na druge socialno-ekonomske ali genetsko raznolike populacije. Vendar pa zbrani podatki in zaključki tvorijo zasnovo študije, ki jo bodoči raziskovalci lahko raziskujejo.